Bilo je ob 7h zjutraj, ko sva že prispela v Berat, mesto nekje na sredini Albanije. Kaj sva sploh iskala tam? Pravzaprav ne vem. Slišala sva, da je zelo lepo mesto z otomanskimi hišami, starim gradom, pod UNESCO zaščito in da je to pač ‘must see’ v Albaniji. No, pa še na poti do najine današnje destinacije je bil. Izkazalo se je, da je Berat res luštno mestece in kar nekako ikona Albanije.
Berat, mesto tisočerih oken
Berat – mesto samih oken
Predvsem sva želela videti podobo mesta, ki jo vsi tako opevajo in tudi zaradi česar je mesto dobilo svoje drugo ime: mesto tisočerih oken. Namreč, ko človek pogleda na mesto od spodaj, naj bi se videlo samo okna. Priznam, mesto je lepo, ampak toliko oken pa spet nima 🙂
Otomanski način gradnje hiš
Najprej razlaga, od kje sploh to ime: v času otomanskega imperija so se hiše gradile zelo defenzivno. Pritličje ni imelo oken – zato pač, da morebitni napadalci niso mogli kar takoj zavzeti hiše. Prvo nadstropje pa je imelo okoli in okoli balkon, do katerega se je dalo priti le po ozkih stopnicah, ki jih ni bilo težko braniti. Poleg tega pa je imelo veliko oken, da so lahko prebivalci hiše ves čas spremljali dogajanje zunaj in hitro opazili morebitne zavojevalce.
Tradicionalna otomanska gradnja hiše
Ko sva se pripeljala v mesto, sva imela toliko dela s slalomiranjem med luknjami na cesti, da te podobe mesta sploh nisva opazila. Sva najboljše prihranila za konec 🙂 Avto sva parkirala v starem delu mesta in jo peš mahnila na grad nad mestom. Ker sva bila tako zgodnja, sva lahko vstopila zastonj, ker pač še ni bilo nikogar, ki bi pobiral vstopnino. Sprehodila sva se ob obzidju in občudovala mestece pod nama in zasnežene okoliške hribe. Res si Albanije nisem predstavljala tako hribovite, pa so dejansko gore, hribi kamorkoli pogledaš!
Pogled z gradu proti severu
Grad nad mestom Berat
Zanimivo je, da so znotraj obzidja te citadele včasih živeli samo kristjani, muslimani pa so živeli spodaj v mestu. Na sosednjem bregu, čez reko Osum, pa je kasneje nastalo še eno naselje kristjanov, ki se danes imenuje Gorica. Še danes je notranjost citadele poseljena. Verske pripadnosti teh ljudi nisem šla preverjat, ampak mislim, da ni več tako strogo določeno, kdo sme prebivati tam gori.
Znotraj obzidja tega starega gradu je tudi cerkev Sv. Marije, grška pravoslavna cerkev, ki hrani ikone znanega albanskega slikarja Onufri-ja. Ker nama je o tem slikarju veliko povedala že Edlira v Tirani, sva se odločila, da plačava vstopnino v cerkev (200 lekov po osebi, kar je približno 1,5€) in si pogledava njegova dela. Ok, saj je bila vstopnina poceni, ampak res ni nič posebnega za videti v cerkvi in muzeju, ki se je drži. Veliko ikon, a večina od neznanih avtorjev, sama cerkev pa ok … pač pravoslavna cerkev z lepim ikonostasom.
Ikonostas v cerkvi
Ko sva se odpravljala iz mesta, sva podobo Berata, kot mesta 1000 oken le ugledala. Pravzaprav ima to tipično podobo predmestje Gorica. Hkrati pa sva videla tudi prve turiste odkar potujeva po Kosovem in Albaniji! 🙂 Ja, če je nekaj pod UNESCO zaščito, je gotovo vredno obiska!;)
