Výhodná Vysoká: Visoke Tatre – hribolazenje in zvit gleženj

Če sva bila prejšnji vikend na morju (sicer poljsko morje ni primerljivo našemu, ampak vseeno), je bil torej ta vikend čas za hribe. Krakovu, kjer sva trenutno, so najbližje gore na Slovaškem, Visoke Tatre (Visoké Tatry po slovaško), kar je dobrih 200km na jug oz. 3h vožnje. Za cilj prvega dne sva si izbrala 2429m visoko goro Výhodná Vysoká.

Visoke Tatre so čudovite. Raj za pohodnike

Kot so pri Roku doma imeli navado, se na dan vzpona vstane ob (zame) nenormalno zgodnji uri. Brez milosti budilka zvoni ob 3h ali 4h zjutraj in treba je vstat. Sledi hiter zajtrk in priganjanje, da zamujam (kar jaz itak vedno ?).

Sončni vzhod, ki sva ga opazovala s parkirišča pod Tatrami

Ko začneva hodit, je ponavadi zunaj še tema oz. se ravno dani, na glavah pa imava čelne svetilke, da sploh najdeva pravo pot. In potem prvo uro hoje porabiva za prepir. Zakaj? Zato, ker Katarina potrebuje postanke na 5 minut. Najprej me zebe in se moram ustavit, dat nahrbtnik dol, potegnit ven jakno in se obleči. Potem spet začneva hodit in mi postane vroče. Pavza. Nahrbtnik dol, se slečem jakno in jo pospravim. Malo hodiva in potem rabim robčke. Spet pavza za iskanje robčkov. Nadalje rabim vazelin za ustnice, potem fotoaparat, potem telefon  … kmalu postanem lačna …

Katarina ima 1001 opravek. Tole je pavza za mazanje s sončno kremo

Rok pa bi takoj začel hodit s hitrim tempom, da se segreje in s tako hitrostjo nadaljeval vse do cilja. Mogoče bi se ustavil enkrat za par požirkov vode. O malici niti slišati noče! “Jé se na vrhu!” Pa tudi ko hodiva, je tempo čisto prepočasen zanj. Treba je iti hitreje, da sva na vrhu in po možnosti še nazaj dol pred ta hujšo vročino. Nekajkrat sva stvar poskušala rešiti tako, da je Rok nosil težji nahrbtnik in zato hodil bolj mojemu tempu primerno. Ampak sedaj to ne gre več, enakopravnost pa te stvari … vsak mora nosit svoje.

Jezen Rok

In tako se prvo uro prepirava, Rok me priganja, se jezi, ker ne more hodit, jaz pa se jezim, ker se ne morem v miru pripravit na dolg vzpon. No, po kakšni uri hoje imam jaz pri sebi že vse, kar potrebujem, Rok pa se že malo utrudi ali pa se sprijazni s počasnejšim tempom. In potem sva spet prijatelja in lahko skupaj prideva na vrh 🙂

Výhodná Vysoká – treking v Visokih Tatrah

Ok, gremo nazaj v Visoke Tatre … Pot na Výhodná Vysoká tehnično ni zahtevna, vseeno pa je potrebna kar dobršna mera kondicije. Sama hoja do vrha traja približno 4h, višinske razlike pa je 1400m – kar je ogromno.

Smerokaz in vrh v ozadju

Tatranska Polianka – Sliezsky dom

Začetek poti je v vasi Tatranská Polianka na 1004m. Midva sva se tja pripeljala v petek zvečer in na enem izmed parkirišč prespala kar v avtu, da sva lahko naslednji dan začela hodit dovolj zgodaj zjutraj. Najprej naju je pot peljala po asfaltirani cesti, potem preko travnikov in gozdov do gorskega hotela Sliezsky dom na višini 1670m. Midva sva do tja hodila približno 1,5h.

Začetek poti je asfaltiran

Pol’ský hrebeň – vrh Výhodná Vysoká

Na  Pol’ský-em hrebeň-u se odpre pogled proti severu, proti Poljski. Ugotovila sva, da so Visoke Tatre izredno ozko gorstvo. Kajti s tega grebena se že vidi ravnino na poljski strani in drugo ravnino, na jugu, na slovaški strani. Čisto nekaj drugega kot pri nas v Alpah, ko ne vidiš konca hribov. Od grebena je do vrha še približno 45min zelo strmega vzpona. Dihala sva, sopihala, vmes počivala, pila, pa spet plezala in prilezla do vrha, do 2429m. Jupi! Nagrada je bil čudovit razgled na vse Tatre, na oblake, ki so se dvigovali ob gorah in seveda težko zaslužena malica. Sedela sva tam in opazovala hribe: “Na katerega pa zlezeva jutri?”

Naslednji dan nisva osvojila nobenega vrha, pač pa sva v Krakovu iskala zdravnika, saj si je Rok na poti navzdol poškodoval gleženj. Raziskovanje Tatr bova nadaljevala naslednjič, saj hribi ne bodo šli nikamor 🙂