“Kam za silvestrovo?” se sprašujeva vsako leto … potovanja za naju v tem času načeloma odpadejo, ker so cene letov in nastanitev čisto previsoke. Torej, ostajava nekje v Sloveniji. Že lansko leto sva se spogledovala z idejo, da bi novo leto pričakala v gorah, pa sem se potem jaz poškodovala in je ideja odplavala po vodi. Tudi letos moje zdravstveno stanje ni bilo ravno idealno, a ker nisem želela še eno leto poslušati od Roka, da zaradi mene nisva šla silvestrovat v hribe, sem stisnila zobe in sva šla v Bivak pod Skuto. Silvestrovat na višino 2070m.
Bivak pod Skuto v jutranjem soncu
Kaj je bivak?
Najprej nekaj pojasnil: bivak je manjše preprosto zatočišče v visokogorju, ki je namenjeno gornikom kot zasilno prenočišče, če te ujame sneg, dež, tema … Tam ni tekoče vode, ni stranišč, ni elektrike, ni ogrevanja … le nekaj ležišč in streha nad glavo. In čudoviti razgledi. Tudi rezervacije niso mogoče; kdor pač prej pride, ima več možnosti, da dobi prosto ležišče. Je pa nočitev tam notri brezplačna. Bivak ni mišljen kot počitniška hiša pod hribi, ampak res za eno noč za prenočišče, ko ga res rabiš.
Bivak je zasilno prenočišče v gorah
Bivak pod Skuto
Novi (trenutni) bivak pod Skuto je bil postavljen leta 2015 pod južnim pobočjem omenjene gore. Njegova oblika in barva se prilagajajo razmeram v gorah – zaradi skalnato sive barve ga je morda celo pretežko opaziti. Bivak pod Skuto je arhitekturna posebnost. Narejen je zelo premišljeno. Tako, da se zlije z okolico in da je kar se da funkcionalen za uporabnika.
Arhitektura bivaka pod Skuto
Bivak pod Skuto sestavljajo trije moduli. Vhodni modul je namenjen vstopu, hrambi opreme in pripravi obrokov. Srednji omogoča spanje in je s klopmi hkrati tudi prostor za druženje. V zadnjem delu pa je pograd, torej je ta del namenjen le spanju. Z dveh strani se preko panoramskega stekla odpira pogled proti dolini Kamniške Bistrice na jugu, na severni strani pa na Skuto, Dolgi hrbet, Rinke in ostale okoliške gore. Notranjost bivaka je skromna, a topla, saj je oblečena v macesnov les, opremo prostora pa pogojuje funkcionalnost. Tako so v notranjosti le spalne površine, ki lahko služijo tudi kot klopi, ena pritrjena mizica in ena zložljiva mizica, ki je bila ob našem prihodu že polomljena (popravilo le-te je bilo za Roka prijetno opravilo :)).
Notranjost bivaka in pogled proti Ljubljanski kotlini
Silvestrovanje v bivaku pod Skuto
Iz Ljubljane sva skupaj s prijateljico Janjo štartala že ob 7:30 zjutraj. Sledila je ena ura vožnje do Kamniške Bistrice in potem še 3 ure in pol “grizenja kolen” v izredno strmino do bivaka. Malo pred 12h smo bili že v bivaku. Nismo bili prvi, a prostora je bilo še dovolj. Tekom celotnega popoldneva se nas je na silvestrovanju v gorah nabralo 11, kar je bilo ravno prav: bivak ni bil prenatrpan, bili smo si prijetna družba, hkrati pa smo prostor dovolj segreli, da nikogar ni zeblo.
Bivak pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah, 2070m
Čez dan smo se malo sprehajali okoli bivaka, predvsem pa uživali v norem razgledu na griče pod nami. Celotna sprednja stena bivaka je iz stekla in ko smo sedeli notri in gledali ta razgled, smo se spraševali, če je pogled sploh realen, zgledalo je namreč kot na kakšni sliki!
Malo snega, potem pa razgled na hribe in griče proti jugu
In kako zgleda silvestrovanje v gorah? Super! Naključni ljudje z vseh strani Slovenije smo se zbrali na kupu, v majhnem bivaku in cel večer malo klepetali, se igrali družabne igre, ki smo jih prinesli s seboj, si med seboj razdelili raznorazno hrano in pijačo, ki smo jo prinesli gor: našteli smo kar 8 različnih vrst alkohola (nekdo je prinesel šampanjec, drugi sladek muškat, večina pa je imela kakšno “prisrčnico” žganja), piškoti in čokolada, pa tudi kakšna klobasa, so ves čas krožili naokoli. Ob polnoči pa smo šli ven pred bivak in opazovali bizarnost ognjemetov v dolini. S te višine se namreč vidi le neko bliskanje, ognjemetov pa ne. A kaj nam bo ognjemet, ko pa je bilo nebo nad nami čudovito mirno, jasno in polno zvezd.
Polnoč v gorah: zvezde nad nami in mestne luči ter ognjemeti pod nami
Jutro prvega januarja smo začeli s sončnim vzhodom izza Turske gore – to je bil še en nenormalno lep pojav – ko sonce počasi barva nebo na oranžno barvo, potem so se prvi sončni žarki pokazali izza gore in še malo kasneje je bila že Skuta, gora za bivakom v čudoviti rdeče-oranžni barvi, obsijana s prvim jutranjim soncem. Ni boljšega začetka dneva, kaj šele leta, kot pa v naravi, miru in z ljudmi, ki jih imaš rad ?
Začenja se nov dan, novo leto …
1 Komentar
A niso Žmavcarji mal preširoki za grapo 🙂