Puščava Wahiba je verjetno najbolj poznana (peščena) puščava v Omanu, saj se nahaja na vzhodnem, bolj obljudenem delu države. Po velikosti je za polovico Slovenije: 80km v širino in 180km v dolžino. Midva sva Wahibo obvozila okoli in okoli in na nekaj točkah zapeljala tudi malo v notranjost. Eno noč sva se odločila prespati na sipinah in takrat nama je puščava pokazala vso svojo moč. Odpihnilo nama je šotor, potem pa nama je še avto zakopal.
Večer v puščavi Wahiba
Vzhodna stran puščave Wahiba
Najprej sva si puščavo Wahibo pogledala z vzhodne strani, kjer naju je pot vodila od vasice Ras Al Hadd do vasice Al Khaluf. Na tem delu so sipine zlato rumene barve in segajo prav do morja. Ljudje so seveda nekaj metrov od morske obale zgradili cesto, ampak puščava se s tem očitno ne strinja, saj cesto počasi požira, prekriva s peskom. Tako prometni znaki, ki napovedujejo nevarnost peska na cesti, niso nič nenavadnega.
Na nekaj mestih sva zapeljala s ceste na kakšno (manjšo) sipino … tako za uvod in da se naučiva vožnje po pesku, saj sva bila po dogodkih iz plaže Al Seifa, kjer sva videla več avtomobilov, kako so zakopali v mehki mivki, kar malo panična.
Preizkus avtomobila in najinih sposobnosti na manjši sipini
Zahodni del puščave Wahiba
Ko sva se vračala nazaj proti severu, proti goram Hajar, sva obvozila še zahodni del puščave Wahiba. Tu so sipine lepe oranžne barve in tudi bistveno višje kot na vzhodni strani. Pri vasici Al Wasil, sva se odločila, da greva malo globlje v puščavo. Seveda bi bilo pametno, da bi se med sipine podala v konvoju vsaj 2 avtomobilov, a tudi tokrat nisva našla družbe. Na prvi pogled stvar sploh ni zgledala nevarna; povsod je bilo polno kolesnic, nekatere tako zvožene, da sva jim rekla že kar avtocesta 🙂 Seveda, Al Wasil in sosedni kraj Bidiya sta glavni izhodišči za ogled puščave za večino turistov, poleg tega pa na tem področju živi tudi veliko Beduinov, ki imajo v puščavi svoje koze ali kamele.
Puščava Wahiba v notranjosti nama je pokazala zobe
Varno in brez problemov sva se pripeljala približno 10km globoko v puščavo in si našla prijeten, miren kotiček za kampiranje tule: 22°24’57″N, 58°42’48″E. Na vrhu lepe rdeče sipine sva si postavila šotor – zdela se nama je idealna lokacija, mirna in z razgledom. V sosednji dolini je bil beduinski kamp s kozami, kar se nama je zdelo tudi fino, saj v primeru kakšnih težav, veva, da so ljudje blizu in nama bodo lahko pomagali.
Ko nama je odpihnilo šotor
Počasi se je zvečerilo, ozračje se je malo ohladilo, jaz sem kuhala večerjo, Rok pa je fotografiral sončno zahod. In iznenada preko sipine potegne močan sunek vetra! In potem še eden in še eden … Itak sem imela takoj pesek v očeh, da nisem kaj dosti videla. Hitro sem pokrila že peščene makarone, takrat pa Rok zavpije: “Šotor!” Pogledam gor in vidim, da nekaj leti po zraku. Jaz sem bolj počasne sorte in sploh nisem dojela, kaj se dogaja, Rok pa je vrgel svoj fotoaparat v pesek (si lahko predstavljate, da je bila situacija res zelo resna, da je naredil, kaj takega) in se pognal za letečim šotorom. Klini so padali iz zraka, šotor pa je poletel preko sipine daleč na drugo stran.
Jaz sem si mislila: “To je to, brez šotora sva ostala.” in šla pospravljat, reševat večerjo. Rok pa se ni dal in tekel, skakal za šotorom dokler ga ni ujel, staknil palice, da je bil upor zraka manjši in ga celega prinesel nazaj.
Pogled od šotora po puščavi … zadnja fotka pred začetkom drame
Ko je zakopal še avto
Ok, še bova imela kje za spati. Ampak kaj sedaj? Pihalo je izredno močno in v takem si Rok ni upal še enkrat postaviti šotora. Ideja je bila, da ga postaviva za avto, tako bo vsaj malo zavetrja. Rok je prestavil avto iz utrjene “ceste” za 2m bolj na sipino, da bi lahko šotor postavila na varno razdaljo stran od kolesnic (ki so lahko tudi ponoči v uporabi in se je menda že zgodila kakšna nesreča, da so povozili kakšen šotor). Ko sva želela postaviti šotor, se je veter nekoliko obrnil in spet pihal izza avtomobila. Rok je imel dovolj: “Greva ven iz te puščave!” Še vedno zadihan od lovljenja šotora je želel speljati … kolesa pa so se zavrtela v prazno. Ojej! Obtičala sva. Rok je poskusil še enkrat in situacijo samo še poslabšal. Sedaj niso bila samo kolesa do polovice v mivki, tudi podvozje je nasedlo!
Odkopavanje avtomobila z rokami
Meni se ni dalo več. Bila sem utrujena in bi najrajši postavila šotor nekam v bližino (za moje pojme itak ni tako hudo pihalo) in počakala do jutra, ko bi nama sosednji Beduini pomagali. Rok pa ne, na robu paničnega napada je začel z rokami odkopavati najprej kolesa, potem podvozje. Če ga nisem mogla ustavit, sem mu pa pomagala. In sva kopala … celotno dolžino in širino avtomobila za kakšen meter globoko. Na srečo sva imela v avtu tudi nekaj kartonastih škatel, ki sva jih raztrgala in podložila pod kolesa – za boljši oprijem, potem pa si je Rok še pri Beduinih “sposodil” nekaj lesenih desk, ki sva jih prav tako podložila.
V peščenem viharju sva odkopavala avto
Vsa mivkasta in prepotena sva bila 2h kasneje gotova. Dogovorila sva se, da ima Rok en poskus, da spravi avto ven, sicer prespiva na tem mestu. In mu je uspelo: avto je pognal in odpeljal iz puščave! Ni se ustavil, dokler nisva bila čisto na robu zadnje sipine. Tam sem ga le prepričala, da je zavil h kraju in sva blizu kamelje ograde postavila šotor za to noč. Veter je v tem času seveda že ponehal in sva lahko mirno spala. Les pa je ostal na mestu, kjer je avto zakopal in upava, da so ga Beduini našli in si ga vzeli nazaj. Za nevšečnosti se jim iskreno opravičujeva.
Nazadnje sva prenočila ob glavni “prometnici” v puščavi, zjutraj pa so naju zbudile kamele
Puščava Wahiba ni za hece!
Kaj je nauk tega? Puščava Wahiba ni za hece! Nama sicer ni bilo hudega; razen enega izgubljenega klina sva jo odnesla živa in zdrava. Lahko pa bi bilo slabše. Da bi se to zgodilo sredi dneva ob najhujši pripeki, ali pa daleč od kakšnega naselja … bi bila situacija gotovo bolj resna. Vseeno pa je puščava Wahiba čudovita in gotovo vredna obiska. Ravno zaradi najine prigode pa jo še toliko bolj spoštujeva.
Čudovita puščava Wahiba
