Zadnje čase se spet bolj in bolj navdušujeva nad plezanjem in gorništvom in tako je bilo seveda logično, da greva za vikend ob Gardsko jezero v Italijo, ki je raj za vse ljubitelje aktivnosti v naravi. Jezero kot samo ponuja številne možnosti za vodne športe kot npr. jadranje, wind-surfing, kajtanje, gore okoli jezera pa imajo nešteto plezališč in pohodniških poti, predvsem pa tudi veliko število “ferat”.
Via ferata – kaj to sploh je?
Beseda ferata pride iz italijanščine: “via ferrata” pomeni železno pot. Dejansko je to torej pot v hribe, ki je tako strma ali izpostavljena, da je potrebno varovanje z jeklenicami. Za vzpone po takih poteh je nujna posebna oprema: samovarovalni komplet, s katerim se pripneš na jeklenico (zajlo po domače), čelada, pohodniški čevlji, pametno pa je imeti tudi rokavice, da se kovinskih žic lažje primeš.
Ferate imajo različne težavnosti: od A do F. Ocena je odvisna od dolžine ferate, od strmine in naklona. Torej, koliko moči v rokah, vzdržljivosti in tehničnega znanja potrebuješ. Rok je s svojimi starši preplezal že veliko ferat po Evropi, predvsem tistih ta težkih, jaz pa sem imela samovarovalni komplet na sebi samo takrat, ko sem šla kot 11-letnica na Triglav. Torej je bil že skrajni čas, da še jaz preiskusim ta način hoje v gore.
Gora Cima Capi po ferati
Za prvič sva si izbrala eno dokaj lahko ferato na goro Cima Capi (909m) z oceno B – tako za ogrevanje in da se najprej naučim pravilno vpenjati in prepenjati samovarovalni komplet. Celotna tura je vsebovala tri krajše ferate.
Ferata Sentiero attr. Fausto Sussati
Začetek vzpona je ali v vasi Biacesa ali pa v Riva del Garda. Pot iz Biacese je daljša in položna, saj začneš na višji nadmorski višini, pot iz Riva del Garda pa gre bolj direktno in je zato bolj strma. V obeh primerih je približno 1h hoje do začetka plezalnega dela vzpona. Pod prvimi jeklenicami sva si nadela vso potrebno opremo in se podala na prvo ferato, imenovano Sentiero attr. Fausto Sussati, ocena B. Moram priznati, da je ferata res lahka in večinoma sploh ni tako nevarno, da bi se človek res moral vpenjati. Pot je taka, kot vzpon iz Malega Triglava na vrh, ali pa še malo lažja. Se pa odpirajo čudoviti razgledi nazaj na prostrano Gardsko jezero in okoliške gore in je zato vzpon res prijeten.
Ferata Sentiero attr. Mario Folleti
Po eni uri plezanja po ferati sva prispela na vrh Cima Capi na višini 909m. Spustu z gore hitro sledi naslednja ferata Sentiero attr. Mario Folleti, prav tako z oceno B. Ta ferata se ne vzpenja, pač pa samo preči večjo skalo. Je pa zato toliko bolj odsekana, v skali ni skoraj nič za stopiti, pač pa se hodi po kovinskih klinih. Časovno je nekoliko krajša, le dobrih 30 minut, a meni ravno zaradi strmine bolj pri srcu.
Po koncu te ferate bi lahko pot nadaljevala še do vrha sosednje gore Cima Rocca (1090m) preko zelo lahke ferate Sentiero dei Camiamenti (ocena A/B), a ker je bila ura že blizu poldneva in sonce močno, sva se odločila, da se rajši spustiva v dolino. Spet sva imela izbiro: ali iti dol po ferati Sentiero delle Laste (ocena A/B) ali pa po pešpoti in izbrala slednjo. Moči in energijo sva namreč varčevala še za eno prav posebno popoldansko ferato, ki jo bova predstavila v naslednji objavi.
Celotna pot na Cima Capi ima tudi oznako zgodovinska pot, saj vodi mimo več (ostankov) bunkerjev iz prve svetovne vojne. Tu je namreč pred vojno potekala meja med Avstro-Ogrsko in Italijo, tekom vojne pa je bila ravno tu fronta.
Plezanje po gorah okoli Gardskega jezera je treba junija začeti res zgodaj zjutraj, da se izognemo vročini. Ta del Italije je že v osnovi toplejši od Slovenije, gore tu okoli pa tudi niso tako visoke, da bi bilo zgoraj kaj hladneje. Sredi dneva je tako res vroče in neprimerno za pohodništvo. Dobra stran tega pa je, da je Gardsko jezero junija že dovolj toplo za kopanje. Lahko si predstavljate, kako se je prileglo zaplavati v vodi po napornem vzponu 🙂